Osnove pediatrije

 
 
 
 
 
 
 
OSNOVE PEDIATRIJE 
 
Interno učno gradivo  
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Zlata Felc 
 
 
Celje, 2011 
 
 
 
 

1 
 
 
 
Naslov publikacije: 
Osnove pediatrije 
 
Oznaka 
ISBN 
 
Nosilka avtorskih pravic 
Zlata Felc 
 
Prva izdaja: 
Februar 2011 
 
Avtorica publikacije: 
Zlata Felc 
 
Ime in sedeţ zaloţnika: 
Visoka zdravstvena šola v Celju 
Mariborska cesta 7, 3000 Celje 
 
Spletna lokacija publikacije: 
http://www.vzsce.si
 
 
 
 
 
CIP - Kataložni zapis o publikaciji 
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 
 
616-053.2(075.8.034.2) 
 
FELC, Zlata 
   Osnove pediatrije [Elektronski vir] : interno učno gradivo /     
Zlata Felc. - El. knjiga. - Celje : Visoka zdravstvena šola, 2011 
 
Način dostopa (URL): http://www.vzsce.si 
 
ISBN 978-961-92865-2-4 
 
255041280 
 
 
 
 
 
 

2 
 
Predgovor! 
 
Pred vami je interno učno gradivo pediatrije. V njem niso zajete vse informacije s področja 
pediatrije. Zapisane so najnujnejše potrebne informacije, ki ustrezajo razvoju današnje 
medicine in so podprte z dokazi. Izostrijo naj  vašo  sposobnost za opazovanje in 
povezovanje. 
 
Trditve in dognanja nekaterih avtorjev so uporabljeni v večjem obsegu, vendar so zaradi 
preglednosti besedila avtorji navedeni le v seznamu literature na koncu internega učnega 
gradiva. 
 
  
Spoštovani študenti,  ţelim vam uspešen  študij! 
  
 
Avtorica 
Zlata Felc  
 
V Celju, februarja 2011 
 

3 
 
Vsebina 
 
  Predgovor 
2 
  Uvod 
4 
1.  Socialna in preventivna pediatrija 
5 
2. 
Anamneza in klinični pregled 
14 
3.  Dedne bolezni in razvojne nepravilnosti 
17 
4. 
Zdrav in bolan novorojenček 
23 
5.  Dojenje in prehrana otroka 
60 
6.  Bolezni prebavil in jeter 
93 
7.   Alergologija in imunost  
102 
8. 
Okuţbe in bolezni pomanjkljive imunske odpornosti 
105 
9.  
Koţne bolezni  
120 
10. 
Bolezni srca in obtočil  
123 
11.  Bolezni dihal  
128 
12.  Bolezni sečil in spolovil  
135 
13. 
Bolezni ţivčevja  
142 
14.  Bolezni gibal in revmatične bolezni  
153 
15.  Endokrine in presnovne bolezni  
158 
16.  Krvne in rakave bolezni  
163 
  Literatura 
175 
   
 
 
 
 
 
 
 
 
  
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

4 
 
UVOD 
 
Pediatrija (iz grščine paidi – fant, iatros – zdravnik) je veja medicine, ki se ukvarja  z 
zdravstveno oskrbo dojenčkov, otrok in mladine. Zdruţuje preventivno, kurativno in socialno 
zdravstveno dejavnost ter rehabilitacijo v razvojnem obdobju. Pomemben del dejavnosti v 
pediatriji je namenjen preventivi, predvsem preprečevanju bolezni in škodljivih vplivov na 
rastoči organizem. Zdravnik specialist, ki deluje na tem področju, se imenuje pediater. 
 
Pomembno vlogo za razvoj pediatrije v Sloveniji ima prvi slovenski pediater profesor Bogdan 
Derč, ki leta 1906 osnoval prvi Slovenski ambulatorij za otroke.  
 
Andrija Štampar, načelnik Higienskega oddelka pri ministrstvu za zdravje v Beogradu, je leta 
1922  poslal v Ljubljano pediatra dr. Matijo Ambroţiča. Ambroţič je leta 1923 postal 
predstojnik novo ustanovljenega Zavoda za socialno-higiensko zaščito dece v Ljubljani, s  
prvo šolo za otroške medicinske sestre. Znotraj zavoda je deloval otroški dispanzer s 
posvetovalnico za matere dojenčkov in majhnih otrok. Omenjeni zavod so leta 1928 
preimenovali v Zavod za zdravstveno zaščito mater in otrok.  
 
Matija Ambroţič velja za mednarodno priznanega pionirja socialne pediatrije v Jugoslaviji, 
bil pa je tudi njen predstavnik v Mednarodnem skladu Zdruţenih narodov za pomoč otrokom 
– UNICEF-u. 
 
Danes je odprti otroški oddelek nekaj povsem običajnega. Skoraj ni več bolnišnice, ki se ne bi 
zavedala, da ni pomembno samo "obiskovanje" otroka; njegova mamica ali oče naj bosta ob 
njem ves dan in noč in naj bosta v pomoč medicinski sestri pri njegovi negi. In kar je še 
najbolj pomembno: biti ob njegovi bolniški postelji pozitivno vpliva na otrokovo duševnost 
pa tudi na duševnost staršev.  
 
 
 
 

5 
 
 
SOCIALNA IN PREVENTIVNA PEDIATRIJA 
 
Zdravje pomeni stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje in ne le  odsotnost 
bolezni ali invalidnosti. V Deklaraciji Zdruţenih narodov o otrokovih pravicah je zapisana 
pravica otrok do najboljšega moţnega zdravja in do varnega okolja. 
 
Socialna pediatrija zato ne obsega le preprečevanje okuţb in invalidnosti, ampak celovit vpliv 
druţine, druţbe, izobraţevalnih ustanov in okolja na otroka in mladostnika.  
 
Poleg promocije zdravja je pomembno tudi preprečevanje okuţb. 
 
Cepljenje 
 
Je verjetno najbolj koristen zdravstveni ukrep za ohranitev zdravja otrok v svetovnem merilu. 
S cepljenjem otroke zaščitimo  pred  nevarnimi boleznimi (davica, poliomielitis), zaradi 
cepljenja so izkoreninjene črne koze.  
 
V zadnjem času se je zaradi uvedbe cepljenja proti bakteriji Hemophilus influenzae tip B 
(Hib) močno zmanjšalo obolevanje otrok zaradi meningitisa in epiglotitisa. 
 
Cepljenje je učinkovita zaščita pred večino bakterijskih in virusnih bolezni. S cepljenjem 
pridobljena zaščita je aktivna (dolgotrajna) in pasivna (kratkotrajna). 
 
Aktivno zaščito doseţemo z uporabo cepiv, ki vsebujejo: 

 
ţive, oslabljene povzročitelje bolezni (oralno poliomielitis cepivo, ošpice, mumps, 
rdečke, BCG vakcina se uporablja pri nas le še izjemoma), 

 
inaktivirane mikroorganizme (inaktivirano poliomielitis cepivo, oslovski kašelj), 

 
dele mikroorganizma (Hib), 

 
inaktivirane toksine (toksoide) (cepivo proti tetanusu, davici). 
 
Pasivno zaščito doseţemo z aplikacijo humanega imunoglobulina proti npr. tetanusu, 
hepatitisu B, steklini in varicelli zoster (VZIG). 
 
Cepivo apliciramo skozi usta (proti rota virusu), intradermalno (BCG), subkutano ali 
intramuskularno (ostala cepiva). 
 
Shemo obveznega cepljenja predpisuje odgovorna zdravstvena institucija (v Sloveniji: Institut 
za varovanje zdravja). 
 
 
 
 
 

6 
 
Pozitivno starševstvo 
 
Današnja druţba bi morala omogočiti otrokom mladost brez telesnega kaznovanja in  
podpirati  pozitivno starševstvo, katerega cilj je samozavesten, zadovoljen in srečen otrok.  
Pozitivno starševstvo temelji na obnašanju staršev, da bi otroku najbolj koristili, zanj skrbeli, 
razvijali njegovo osebnost, obenem pa vključevali omejitve, da se lahko otrok v celoti razvije.  
Torej temelji na spoštovanju otrokovih osebnih pravic. Predstavlja nenasilno okolje brez 
telesnega ali psihološko poniţevalnega kaznovanja.  
K ustvarjanju takega okolja pripomore  izobraţevanje staršev, da lahko razumejo otrokov 
razvoj. Spoznati morajo vrste otrokovih vedenj, ki so sicer primerna njihovim letom, a jih 
včasih lahko tolmačijo kot nagajanje. Da ne pridejo v situacijo, ko se ujezijo, kričijo in otroka 
telesno kaznujejo! 
 
Telesno kaznovanje otroka v druţini 
 
Telesno  kaznovanje  ni  ustrezen  vzgojni  ukrep.  Telesno  kaznovanje  je  ukrep,  ki  ga  izvedejo 
starši  ali  skrbnik  z  namenom,  da  otroku  povzročijo  telesno  bolečino  ali  neugodje:  če  ga 
udarijo z roko ali predmetom, klofutajo, lasajo, če ga prisilijo v klečanje. Otroka lahko še bolj 
prizadene duševno trpinčenje: če ga osmešijo, zaničujejo, ustrahujejo, osamijo. 
 
Poškodbe 
 
Sodobna socialna pediatrija je usmerjena v otroka in mladostnika, ki je izpostavljen številnim 
škodljivim socialnim dejavnikom: alkoholu, kajenju, zasvojenosti z drogami, duševnim 
boleznim, trpinčenju, zanemarjanju, motnjam hranjenja, debelosti, zastrupitvam, poškodbam 
doma in v prometu.   
 
Otroci  so  poškodbam  še  posebej  izpostavljeni  zaradi  svoje  ranljivosti  in  hitrega  razvoja, 
druţbene  posledice  poškodb  pri  najmlajših  so  izjemno  velike,  saj  imajo  pred  seboj  še  vse 
ţivljenje. Glavni vzroki smrtnih poškodb so enaki v vseh članicah Evropske unije: prometne 
nezgode,  utopitve,  napad,  padci,  ogenj  in  samomor.  V  Evropi  so  poškodbe  in  zastrupitve 
vodilni vzrok umrljivosti od 1 do 14. leta starosti, pri čemer so smrti zaradi poškodb dvakrat 
pogostejše  kot  zaradi  raka,  in  osem  krat  pogostejše  kot  zaradi  bolezni  dihal.  Poškodbe  so 
največje  breme  iz  okolja  za  zdravje  otrok  v  primerjavi  z  zunanjimi  /notranjimi  okoljskimi 
onesnaţevanji, vodo, sanitarno higienskimi dejavniki in onesnaţenjem s svincem. 
 
V Sloveniji so bili leta 2007 objavljeni rezultati raziskave o analize podatkov o umrljivosti in 
obolevnosti  otrok  in  mladostnikov  zaradi  poškodb.  V  raziskava  so  potrdili,  da  je  zaradi 
poškodb  in  zastrupitev  vsako  leto  hospitaliziranih  1450  predšolskih  otrok.  Poškodbe  in 
zastrupitve so med prvimi štirimi vzroki za sprejem otrok starejših od 1 leta v bolnišnico. V 
obdobju 2000 − 2005 je zaradi nenamernih poškodb in zastrupitev umrlo 32 predšolskih otrok 
oziroma vsako leto 5 ali 6 predšolskih otrok. Med zunanjimi vzroki smrti zaradi poškodb in 
zastrupitev predšolskih otrok prevladujejo transportne nezgode (3), utopitve (7), zadušitve (4), 
padci (3), izpostavljenost ognju in dimu (2), stik z ostrim steklom (1), izpostavljenost elektriki 

7 
 
(1).  V  obdobju  2000  −  2004  je  bilo  zaradi  nenamernih  poškodb  in  zastrupitev  letno 
hospitaliziranih  povprečno  1260  predšolskih  otrok.  Med  zunanjimi  vzroki  poškodb  in 
zastrupitev,  ki  zahtevajo  zdravljenje  v  bolnišnici,  prevladujejo  padci  (52,7%),  transportne 
nezgode (9,7%), zastrupitve (4,4%), izpostavljenost vročim tekočinam ali predmetom (3,9%), 
ugriz ţivali (2,2%) in stik s strupenimi ţivalmi ali rastlinami (2,2%).  
 
Med  dejavnike  tveganja  za  poškodbe  pri  otrocih  štejemo:  nepredvidljivo  otroško  vedenje 
(radovednost  in  neizkušenost),  dejstvo,  da  otroci  znanja  in  spretnosti  šele  pridobivajo  (niso 
sposobni  popolnoma  razumeti  nevarnih  situacij).  Poleg  tega  tudi  motorične  sposobnosti 
otroka v predšolskem obdobju še niso tako dobro razvite kot pri odraslem človeku, telo pa je 
drobno  (ob  slabši  vidljivosti  ga  teţje  oz  kasneje  opazimo,  pohištvo,  gospodinjski  aparati  in 
ostali predmeti so prilagojeni odraslim). 
 
Med  varovalne  dejavnike,  ki  predšolske  otroke  varujejo  pred  poškodbami  pa  lahko  štejemo 
njihovo  vedoţeljnost  in  hitro  osvajanje  novih  znanj  (večinoma  na  zabaven  način  s 
posnemanjem odraslih ali med skupinsko igro) ter zavedanje staršev in drugih odraslih, da so 
oni  odgovorni  za varnost  najmlajših. Otroci  v predšolskem obdobju  poleg tega niso  še tako 
tekmovalni kot najstniki in se ne potrjujejo z zavestnimi tveganji kot odrasli (npr. voţnja pod 
vplivom  alkohola),  telesno  pa  so  bolj  proţni  in  imajo  boljše  reflekse  (za  razliko  od 
starostnikov, ki ob padcu »otrpnejo«, se otroci »znajo« ujeti). 
 
Z  ustreznimi  preventivnimi  strategijami  je  mogoče  učinkovito  zmanjšati  umrljivost  in 
hospitalizacije  zaradi  poškodb.  Najbolj  učinkovita  je  kombinacija  pristopov,  ki  vključujejo 
politične  odločitve  o  nacionalni  strategiji  in  akcijskem  planu  preprečevanja  poškodb  in 
promocije  varnosti,  oblikovanje  varnih  proizvodov,  varna  okolja,  izobraţevanje  in 
zdravstveno vzgojne aktivnosti. 
 
 
Trpinčen otok 
 
Trpinčenje otrok v različnih oblikah je staro toliko kot človeštvo samo. Nasilje nad otroki je 
otroku namerno povzročena poškodba po tretji osebi.  
 
Konvencija  o  otrokovih  pravicah  v  19.  členu  navaja,  da  bodo  drţave  pogodbenice  varovale 
otroke pred vsemi oblikami telesnega in duševnega nasilja.  
 
Obstaja  cel  niz  vzrokov  za  ravnanje,  zaradi  katerega  otrok  trpi  pri  starših,  vzgojiteljih, 
učiteljih in drugih odraslih osebah, in se razteza od sadizma do »najboljših namenov«. Vzrok 
bolečega kaznovanja je lahko dober namen staršev, »da otroka vzgojijo v poštenega človeka, 
čeprav jim je hudo, ko ga tepejo«. Včasih so različni boleči posegi na otrokovem telesu del 
kulturno sprejetih obredov, na primer obrezovanje spolovil deklic. 
 
Oblike  nasilja  so  različne:  od  tistih,  najbolj  neposrednih  in  očitno  grobih,  do  posrednih, 
potuhnjenih,  prikritih,  a  dolgotrajnih,  katerih  razdiralni  učinek  je  še  hujši  in  se  običajno 

8 
 
pokaţe  šele  postopoma,  ne  kot  rana  ali  modrica  na  otroškem  telesu,  ampak  kot  globoka 
bolečina, prizadetost ali prikrajšanost v otrokovi osebnosti, ki nosi svoje sledi še v ţivljenje 
odraslega. 
 
Ali  je  kakšna  klofuta  ţe  slabo  ravnanje  z  otroki?  Kdaj  je  dolţnost  drţavljanov  ali 
strokovnjakov  poseči  v  druţinska  dogajanja,  da  bi  zavarovali  otroka?  Odgovori  so  odvisni 
tudi od prevladujočih  pogledov na vzgojo  otroka v različnih  etničnih,  kulturnih  in  socialnih 
skupinah. Ne smemo pozabiti, da so posledice takšnega ravnanja, ki ne velja za hudo obliko 
nasilja nad otrokom, pogosto nesorazmerne z ravnanjem samim. Otroci so različno občutljivi, 
ranljivi ali odporni na slabo ravnanje. Pri enem je lahko ţe graja staršev sproţilna okoliščina 
za samomorilni poskus, drugi kljub večletnem trpljenju psihosocialno dobro delujejo.  
 
Podobno kot opisujejo tuji avtorji, je tudi pri nas zaradi nasilja s strani tretje osebe največkrat 
poškodovana glava. Pri smrtno poškodovanih so ugotovljeni predvsem zlomi kosti glave, pri 
hospitaliziranih  pa  udarnine  obraza  in  glava,  odprte  rane  in  intrakranialne  poškodbe  brez 
zloma  lobanje.  Pri  dojenčkih  ponavadi  niso  vidni  zunanji  znaki  poškodbe  in  na  namerno 
poškodbo  je  treba  pomisliti,  kadar  gre  za  subduralni  hematom  in  retinalne  krvavitve,  ki 
nastanejo  pri  tresenju  otroka  (shaking  sindrom).  Vsaka  poškodba  glave  pri  otroku,  ki  je 
anamnestično nastala zaradi padca z majhne razdalje, je sumljiva za nasilje nad otrokom. 
Ameriški  avtorji  ocenjujejo  na  podlagi  obseţnih  statističnih  analiz,  da  zdravniki  med 
trpinčenimi otroci ugotavljajo pribliţno v 70% telesno zlorabo, v 25% spolno in v 5% zastoj v 
rasti zaradi podhranjenosti 
 
Oblike trpinčenja otrok znotraj druţine 
 
Telesno trpinčeni otrok je ogroţen tudi v okviru druţine, zlasti razvezane druţine, dopolnjene 
druţine in druţine z enim samim roditeljem.  
Med starši, ki trpinčijo svoje otroke, je razmeroma veliko zelo mladih staršev, ki nimajo niti 
dovolj  znanja  o  otrokovih  potrebah  in  značilnostih  otrokovega  odzivanja  in  vedenja  niti 
dovolj potrpljenja za vzgojo otrok. 
 
Krizna  situacija  druţine,  stresi  socialne,  stanovanjske,  bolezenske  narave,  nezaţelena 
nosečnost,  konflikti  v  druţini,  vse  to  lahko  sproţi  trpinčenje  otroka.  Med  druţinami,  ki 
trpinčijo  otroke,  so  v  večjem  številu  zastopane  socialno  prikrajšane  druţine.  Na  te  druţine 
delujejo  večkratni  stresi.  Vendar  mnogi  avtorji  opozarjajo  na  to,  da  v  revnih  druţinah  prej 
zaznamo  trpinčenje  otrok  v  druţini  in  izven  nje,  ker  so  te  bolj  v  ospredju  pozornosti 
strokovnih sluţb. Velika večina druţin, ki ţivi v hudi prikrajšanosti, ne trpinči svojih otrok. 
Otroci so prikrajšani zaradi stvarnih ţivljenjskih okoliščin, in ne zaradi ravnanja staršev.  
 
Pri  dobro  stoječih  druţinah  strokovne  sluţbe  bolj  poredkoma  posumijo  na  slabo  ravnanje, 
veliko slabega ostaja prikritega. 
 
 
 

9 
 
Telesno trpinčenje 
Do  telesnega  kaznovanja  pride,  ker  odrasli  povsem  izgubi  samokontrolo  ali  pa  otroku 
povzroča  trpljenje  zavestno  in  nalašč.  Telesno  trpinčenje  se  lahko  nedvomno  označi  v 
naslednjih primerih: 
-
 
posledice kaznovanja so natrganine, zlomi, zvini sklepov ali znatnejše modrice; 
-
 
kaznovanje vključuje udarce s trdim ali ostrim predmetom, kot je palica, pas s sponko; 
-
 
odrasla  oseba  ob  kaznovanju  očitno  povsem  izgubi  samokontrolo,  na  primer  meče 
otroka ob zid ali ga porine po stopnicah navzdol; 
-
 
nasilje vključuje neobičajne oblike telesnih poškodb, kot so opekline ali oparine, ali pa 
otroka zveţejo in mu potiskajo glavo v vodo. 
 
 
Psihološko trpinčenje 
Sleherna oblika trpinčenja otrok, ne glede na to, ali gre za telesno trpinčenje, zanemarjanje ali 
spolno zlorabo  spremlja tudi psihično trpljenje otroka. Psihološko  trpinčenje otrok je pogost 
razširjen vzrok trpljenja otrok, ki škoduje otrokovemu razvoju. Posledice takih dejanj se takoj 
ali  pozneje  pokaţejo  na  področju  vedenjskega,  kognitivnega,  čustvenega  ali  telesnega 
funkcioniranja otroka. 
 
Spolni napad na otroka 
Z  izrazom  spolna  zloraba  otrok  na  splošno  označujemo  udeleţbo  nepreskrbljenih  otrok  in 
mladoletnikov v spolnih aktivnostih z odraslo osebo ali osebo, ki je starejša ali večja od njih, 
pri  katerih  je  otrok  ali  mladoletnik  zlorabljen  kot  spolni  objekt  za  zadovoljevanje  spolnih 
potreb ali ţelja osebe, ki je starejša od njega, in pri katerih sam nima moţnosti, da bi izbiral, 
ali  bo  privolil  v  spolno  aktivnost  ali  ne,  zaradi  neenakih  moči  v  odnosu  med  njim  in  drugo 
osebo. 
Ţrtve  spolnega  nasilja  so  otroci  vseh  starosti  in  obeh  spolov.  Ocenjujejo,  da  je  85  %  ţrtev 
deklic,  najpogostejši  storilci  dejanja  so  moškega  spola.  Pri  deklicah  je  večja  verjetnost,  da 
postanejo ţrtve spolnega nasilja znotraj druţine, pri dečkih pa zunaj druţine. 
Po statističnih podatkih je otrok najbolj izpostavljen spolnemu napadu v starosti od 4 do 13 
let.  Dejanja  spolnega  napada  se  večkrat  ponavljajo  in  lahko  trajajo  tudi  po  več  let.  Le  malo 
storilcev  pri  storitvi  dejanja  uporablja  silo,  večinoma  storilci  izkoriščajo  zaupanje  ţrtve, 
izvajajo psihični pritisk na ţrtev, sklepajo poznanstva, iščejo pretveze in dajejo ţrtvam darila, 
denar. Večina spolnih napadov je  storjenih v stanovanjskih prostorih. 
 
Posledice spolnih zlorab 
Znaki  spolne  zlorabe  so  v  nasprotju  z  znaki  telesnega  nasilja  največkrat  neopazni,  saj  v 
mnogih primerih izginejo v nekaj dneh ali pa ne pustijo vidnih znamenj na telesu, kar pa ne 
velja za psihične posledice. 
Psihične posledice: 
-
 
Strah, da bi bila (bil) sama v temi, da bi sama (sam) spala v sobi; pojav nočnih mor (še 
zlasti preganjanja, groţnje, ugrabitve). 
-
 
Pretirana  občutljivost  na  goltanje  in  dušenje;  gnus  do  vode  na  obrazu,  dušenje  med 
kopanjem ali plavanjem. 

10 
 
-
 
Gastrointestinalne  teţave,  ginekološke  motnje,  glavoboli,  artritis  ali  bolečine  v 
sklepih. 
-
 
Motnje v prehranjevanju, zloraba mamil ali alkohola; druge vrste odvisnosti. 
-
 
Samomorilne misli, samomorilni poskusi, obsedenost. 
-
 
Depresija (včasih pripelje do popolne pasivnosti), jok, ki je na videz brez razloga. 
-
 
Teţave  z  zaupanjem:  otrok  ne  more  nikomur  verjeti;  po  drugi  strani  pa  popolno 
zaupanje, nekritično zaupanje. 
-
 
Občutek  krivde  in  sramu;  šibko  samospoštovanje,  občutek  ničvrednosti,  pretirano 
cenjenje čisto majhnih uslug. 
-
 
Samoobtoţevanje;  odsotnost  občutka  lastne  moči  ali  svojih  pravic,  nezmoţnost 
postaviti mejo ali reči »ne«; nagnjenost k odnosom z veliko starejšimi osebami. 
-
 
Občutek, da hranijo strašno skrivnost; potreba, da bi jo vendarle razkrili, in strah, da bi 
prišla na dan; skrivnostno obnašanje, skrivanje vsega pred vsemi, tudi tistega, kar ne 
sodi v oţje področje zasebnega;občutek zaznamovanosti. 
-
 
Teţave s spolnostjo: mnenje, da je spolnost umazana, odpor do dotikov, še zlasti pri 
ginekološkem pregledu; teţave z usklajevanjem spolnosti in emocionalnosti; 
-
 
brezosebni spolni odnosi z neznanci in hkrati nezmoţnost spolnih odnosov s tistimi, s 
katerimi dejansko občutijo bliţino (nasprotje med spolnostjo in ljubeznijo); ukvarjanje 
s prostitucijo; jok po orgazmu. 
-
 
Ţelja po spremembi imena, simbolična ločitev od nasilneţa. 
 
Odkritje nekaterih postavk s seznama poznejših posledic spolnega napada je dober kazalec, da 
je do zlorabe nekoč prišlo. Seznam posledic spolne zlorabe ni in nikoli ne bo končan. Bolj ko 
raste zavest o problemu, bolj se dopolnjuje. 
 
Zanemarjanje otroka 
Zanemarjanje  in  opustitev  dejanja  ali  vedenja,  s  katerim  odgovorni  odrasli  zadostijo 
otrokovim telesnim, čustvenim, intelektualnim in drugim potrebam, ki varujejo otroka in mu 
omogočajo ustrezen razvoj. Zanemarjanje je lahko: 
-
 
Fizične  narave:  neustrezno  prehranjevanje,  odsotnost  skrbi  za  otrokovo  varnost, 
neustrezna  skrb  za  otrokovo  zdravje  in  neiskanje  zdravniške  pomoči,  tudi  kadar  je 
ogroţeno otrokovo zdravje, razvoj in ţivljenje. 
-
 
Čustvene narave; otrok je hudo prikrajšan za pozitivne čustvene odnose v druţini, ki 
mu omogočajo zdrav razvoj. 
-
 
Izobraţevalne narave; odrasli onemogočajo otroku, da se izobraţuje, obiskuje šolo. 
 
Münchausnov sindrom 
Münchausnov  sindrom  je  stanje,  ko  se  ljudje  pretvarjajo,  da  so  bolni  ali  sami  povzročijo 
bolezen,  na  prvi  pogled  zgolj  zato,  da  prevzamejo  vlogo  bolnika  in  se  s  tem  izpostavijo 
bolečim in včasih škodljivim medicinskim posegom. 
Izraz Münchausnov sindrom po namestniku so prvič uporabili v zvezi s trpinčenjem otrok, da 
bi označili otroke, ki so jim simptome bolezni povzročili starši in o poteku bolezni navajali 
napačne  podatke,  ter  starše,  ki  so  z  laţnimi  navedbami  povzročili  svojim  otrokom  številne, 
škodljive bolnišnične posege. 

11 
 
Zloraba in nasilje nad invalidnimi otroki 
 
Pri otrocih z invalidnostjo ne gre zgolj za fizično, psihično ali spolno zlorabo, temveč tudi za 
preveliko  zaščitenost,  zapiranje  v  sobo,  pomanjkanje  nadzora  oziroma  skrbi,  nepravilno  ali 
nezadostno dajanje zdravil. 
Verjetnost  zlorabe  (čustvene  in  fizične,  telesna  zanemarjenost  in  spolna  zloraba)  poveča 
dejstvo, da imajo ponavadi večje število negovalcev, spremljevalcev, veliko jih opravlja tudi 
intimno nego. 
 
Trpinčenje otrok izven druţine 
 
Nasilje vrstnikov 
Otroka  lahko  trpinčijo  tudi  drugi  otroci  ali  mladostniki.  Razseţnost  nasilja  med  vrstniki  je 
vedno večja in bolj problematična v šolah. O nasilju med vrstniki govorimo, če je otrok ţrtev 
ponavljajočega se dalj časa trajajočega slabega ravnanja s strani drugih otrok. 
Ti  mu  namenoma  povzročajo  ali  poskušajo  povzročiti  čustveno,  socialno  ali  telesno 
prizadetost,  poškodbo  ali  neugodje.  Običajno  se  poimenuje  takšno  dejanje  z  besedami 
agresivnost, nasilno vedenje, zahrbtnost, klevetanje, podlo ravnanje. 
 
Nasilje, ki ga otrok sprejema prek medijev 
Daljša se čas, ki ga mnogo ljudi preţivi ob medijih. Za vplive medijev so najbolj sprejemljivi 
tisti, ki so psihosocialno najmanj zreli, najbolj odzivni in najmanj kritični. 
Nasilja  je  v  medijih  vedno  več,  vedno  bolj  se  stopnjuje,  kot  da  ni  meja  za  krutost,  strah  in 
bolečino.  Vpliv  medijskega  nasilja  je  ogroţujoč  za  otroke,  ki  jim  s  strani  odraslih  manjka 
jasnih usmeritev, vrednostnega sistema in spodbud k samostojnosti. 
 
Varovalni dejavniki 
To so vplivi, dogajanja, ki preprečujejo pričakovane trajne in hudo neugodne posledice slabih, 
tudi  skrajno  slabih,  izkušenj  v  otroštvu.  Varovalni  dejavniki  delujejo  kot  protiuteţ 
ogroţujočim  vplivom.  To  so  lahko  dejavniki  v  samem  otroku  ali  dejavniki  v  njegovem 
ţivljenjskem  okolju.  Varovalni  dejavniki  so  lahko  otrokov  temperament,  socialna  spretnost, 
sposobnost,  da  poišče  pomoč  v  svojem  okolju,  in  še  vrsta  drugih  lastnosti,  ki  so  osnova  za 
dobro  obvladovanje  ţivljenjskih  teţav  in  udarcev.  Dejavniki,  ki  so  vezani  na  okolje,  so 
ugoden  čustveni  odnos  z  vsaj  eno  osebo  v  druţini  ali  zunaj  druţine,  ki  je  otroku  blizu,  in 
čustvena podpora v oţjem okolju, šolska uspešnost, dobro počutje v šoli. 
 
O vseh oblikah slabega ravnanja, pa najsi gre za telesno, spolno ali psihično, mora zdravnik 
uradno  obvestiti  pristojne  organe  (prijavna  dolţnost),  kakor  tudi  mora  podpirati  poštene  in 
objektivne  pravne  postopke  v  smislu  upravičene  zaščite  pred  neutemeljenimi  trditvami  o 
zlorabi  otrok  in  o  potrebnosti  objektivnih  dokazov  za  začetek  kakršnega  koli  pravnega 
postopka protidomnevnemu storilcu zlorabljenega otroka.